Popotniki

Hja..

Ljudje smo hecna bitjeca. Mala in zgubljena, pa kljub temu neomajno prepričana v svoj prav.

Razlaga zakaj njihov prav morda le ni tako pravi in tako zelo neomajen, le težko naleti na ušesa, ki so pripravljena poslušati in skleniti kompromis.

Pogovor z enim takšnih je začel petkov delavnik. Debatirala sva o članku, katerega objave si je zaželel.

Potopis. Pa ne takšen kakršne plete in štrika Miran Juvančič iz katerih lahko izvem vse o vsem kar je šlo mimo njegovega motorja na poti na katero se je podal. Šlo je za takšen »potopis« v katerem so bila nanizana samo in izključno gola dejstva. Suhoparno in natančno popisovanje poti.

Gospodu sem že pred časom v naglici pripravljanja prihajajoče številke revije povedala da se mi zdi tekst rahlo pomanjkljiv z vidika osebne izkušnje, ki je bistvo potopisa. Ni osebne note. Lahko bi ga napisal kdorkoli.

Gospod je seveda vztrajal, da je podajanje osebnih izkušenj v potopisu brez veze, ker sicer zmanjka prostora za podatke – hm…recimo kje zavit levo namesto desno. Pustimo dejstvo, da se bo voznik, ki se bo na omenjen potovalni podvig podal, zagotovo oborožil z zemljevidom. Če se bo izgubil na poti zato, ker s seboj ne bo imel zemljevida, pa si je to zaslužil kot nagrado za svojo »modrost«.

Potopisi praviloma sodijo v segment »leposlovja«. Špranja, ki odstira pogled v svet kamor se iz udobja naslanjača podajamo skozi oči pisca. Katarza. Utrinek. V vsakem pogledu pa precej osebna izkušnja. Če je napisana z dovolj osebne note in je pisec sposoben dovolj doživeto in pisano opisovat razvoj dogodkov je lahko prava mojstrovina. Bralce med prebiranjem potopisa poredko prešinejo resne želje (ne tiste v katerih si čisto vsi želimo, da bi bili svetovni popotniki), da bi sami sedli na motor in odplužili na drugo stran sveta med krokodile in kivije, a jih kljub temu želijo maksimalno začutiti, doživeti in občutiti skozi besedilo… zakaj bi si potem želeli podrobnejši opis ceste in ovinkov?

Argument gospoda, da ima res, čisto zares prav, je bil v pogovoru večkrat poudarjen. Kajti on in kolegi se res veliko vozijo – in to ne samo po tuhinjski dolini (očitno ji nekaj bistvenega manjka).

V trditve gospoda, da se on in kolegi res veliko in daleč, pa najbrž tudi zelo hitro vozijo, sploh ne dvomim. Gospoda namreč ne poznam osebno, zato pač ne bi bilo fer, da bi ga brez razloga postavljala na laž.

In ker sem pač čudna si bom morda celo dovolila objavo takšnega »potopisa« …ker gospod najbrž res ve kaj je pri potopisu bistveno, kajti on in njegovi kolegi se res veliko vozijo. Pa ne po Tuhinjski dolini.