Prva 21ka

..moja namreč. Današnja celo,. Otečena..ne…odtekana..odlaufana v dežju. Prvih deset v tandemu z Ano, ki je pri markerju za 10 km prestavila v tretjo in potegnila naprej. S 17. kilometrom sva se grdo gledala in cesta se je postavila pokonci, do 19. se je ulegla nazaj, zadnje dva kilometra sem ponovno lahko pospešila tempo, da je bil vsaj finiši nečemu podoben

no, moj prvi polamaraton je za mano. v dežju zaradi katerega so mi na koncu roke tako premlrle da na cilju najprej nisem uspela zatipat telefona v žepu. Vse ostalo je bilo mokro od znotraj navzven in obratno. moji prsti na rokah pa tko zatečeni da sem vanje začudena buljila vsaj 10 min. Poškodb, žuljev in podobnih bedarij sicer na srečo nisem pridelala. Hvala bogu..ob 30 € štartnine in dveh urah in neki matranja bi se manjklao samo še poškodb in odrgnin.

eniuej. čas pod 1:50 je bil in šel mimo mene. Prisopihala sem 2:19..vmes so me prehiteli zmagovalec in nekaj zapečenih stricev na 42. Svet seveda ni fer. A moj današni egotrip je kljub temu velik.

I would like to thank:

my šrink..

alli in ježku za nesebično asistenco in občasno trimčkarsko družbo

ani za spomladansko stimulacijo in današnjo družbo

Mr.Anubisu za odgovore na debilna vprašanja

onkelu pepetu za nekajkratno fletno družbo ob tekanju

Bobu in Vesni pa Gašperju in Mojci ker so navijali, pa jih nisem videla, ker sem pač blentava na eno oko, pa tudi čepica zabita na oči ni pripomogla k uspešnejšemu delovanju mojega sistema za prepoznavanje obrazov med tekom.

epilog: ma ja..blo je fajn, šlo ni nikamor ..jutri me bo bolelo vse…

p.s.: mimogrede pa pozabila omenit, da se stricu pepetu tudi opravičujem za sesutje sistema – žal sem ugotovila da je bil TTjina telefonska shranjena na stari sim kartici, ki ni več sploh…