Velike krave so za penzioniste, razvajene rite

..in mene

Občasno seveda. Sicer sem v dnu duše trda in neizprosna in hardcore in sploh taprav desc..

Eniuej.

Ni bistveno.

Ker sem taprav dec, se ne bojim novih zadev, ampak mi gredo samo na jetra in se nad njimi mrščim. Tako sem včeraj rahlo namrščena (on the inside in lepo nasmejana on the outside) zlezla na nov guzijev testni potovalnik Norge, preverila če so zaprte vse zadrge in lepo zatlačeni vso robovi podkap, rokavic in gatk, popravila tisti las, ki mi je lezel v oko..in sva šla.

Do Đesenic po avtocesti (ker je testna zadeva pač narejena tudi za to in da izkoristiva tisto grdo zeleno nalepko na boku motorja, če je že tam), nato pa čez luknje do korenskega sedla - čez vse tiste nekoč, v času stoenk in kilavih zavornih bobnov, famozne ovinke in klance v jodlarijo.

Kam? V šoping seveda. V Hajngerike  in Luisa po kako neumnost, ko pa vendar romava v bližini . Res smo jo kupili – čelado za pičlih 27 € - za na kavo bo dobra. Vprašanje kam jo stlačit ni povzročalo preglavic, ker je guci opremljen s tremi zajetnimi kovčki, ki človeka nemarno razvadijo – sploh oblazinjen topcase lepo poskrbi, da gospodične na sopotnikovem sedežu čezmerno uživajo.

Jaz seveda ne,… ker nisem razvajena sem med vsakim pospeševanjem grabila po vozniku (a samo zato, ker se z dotičnim pač rada stiskam..khm..)

Eniuej

Kupila sva bore malo in za nekaj drobiža, na parkirišču kot prava Balkanca (al kaj že) pobasala vsak svoj Petrol sendvič in odropotala mimo Vrbskega jezera ob Dravi…

Med vožnjo mimo vrbskega jezera človek postane hvaležen, da lahko po dolgem izletu na sončni strani Alp brez težav namoči noge v bohinjsko, blejsko ali katerokoli drugo jezero in mlakužo, brez da bi moral zato plezati čez ograjo na zasebno posest ali plačevati vstopnino v kamp.

Cestice ob reki skozi vasice do Borovelj so zmerno simpatične in nenaporne. Postrežejo z rahlo kičasto zeleno panoramo, bolj ali manj urejenimi hišicami, na vrtovih katerih pa se vedno in povsod šopirijo glineni palčki (fej) – ali pa njihovi nadomestki v taki ali drugačni obliki.

So pa zato avstrijski vozniki klasičnih križark – le zakaj sva jih toliko videla? – toliko bolj, no..hecni, na trenutke pa tudi neugodni. Kardelne sobotne vožnje na zglancanih kromanih križarkah konceptualno nekako ne sodijo v deželo glinenih palčkov in klobasic. A pustimo stereotipe. Vsekakor na ceste ne sodita neuporaba smernikov in razglabljanje »kam moram že it?« pri hitrosti treh kilometrov na uro. Pa smo tudi to doživeli in preživeli. Na srečo, kajti stric na križarki je bil ponosen lastnik zelo zajetne zadnjice, njegove manevrske sposobnosti pa bi lahko brez težav primerjali s tistimi mestnega avtobusa.

Navigacijo sva zaupala staremu dobremu papirnatemu zemljevidu, Tomtoma (ta paše na seznam opreme mopeda) pa brez pike slabe vesti pustila v kovčku – po zameri, ki jo z navigacijo GPS gojiva od izleta na Hungaroring, se raje drživa stare in preizkušene metode. Enkrat sva obrnila..enkrat sem s stegovanjem prsta zmedla pilota in enkrat zašuštrala poti, a izgubila se nisva.

V Slovenijo sva se vračala čez mejni prehod Jezersko. Na ovinkih je moj mojster dodobra pobrusil sredinsko stojalo – mene, nevajeno tako zajetne količine hrustanja železa ob asfalta pa je grabilo nelagodje. Preživela sem brez hujših posledic. Na jezerskem sva ob jezercu pobasala kosilce in se nastavila soncu – se poafnala iz nekaj nesrečnih duš, ki so prišle ali se pripeljale mimo (obvladava), ugotovila da bi velika psa uživala v čofotanju v jezeru in počasi odrinila domov.

Cesta do odcepa za preddvor je še vedno zelo dostojno zjebana, moto-izletnikov to očitno ne moti. Sama sem tisti konec črtala iz seznama možnih moto-destinacji že pred leti – prav zaradi blesavo luknjaste ceste.

Skratka.

Od Gorenjske pa do žabarske metropole sva pičila po avtocesti, švignila še skozi »tanov« predor – mnja…in zaključila izlet. Čeprav izlet ni bil izrazito dolg, guci udoben, mojster voznik uvideven in cesta precej nezahtevna, pa je MM zadnje kilometre kljub neznosnemu pihanju za vrat (wtf, na Papamobilu definitivno piha manj kot na tem potovalniku z električno nastavljivim vetrobranom!!) predremala v sedlu. Zmatrana.

p.s.: famozno opevana pot je pustila precej mlačne vtise. Izlet je bil sicer popolnoma simpatičen, a je imela pot pri tem bore malo opravka.