Športni dan

Smo si dali malo duška. No, Šef si ga je da. Jorz Truli je uživala v njegovem zadovoljstvu ob ekspresnem ribanju drsnikov in radiranju gum. Seveda obvezno z Mikroedicijo v rokah, ki je danes čez dan kazala zgolj svoj najbolj angelski obrazek.

O čem?

Imeli smo športni dan in romali na dirkališče. Cufo smo poturili Vrli Materi in Očetu (oba bosta morala še na zagovor, ker pes že 3 ure nepremično spi v kotu kavča), vtaknili Mikroedicijo v lupinico, v naš beli avtobus pa dva taparava mutorja in šibali navsezgodaj. Dete je spalo do cilja (in nazaj)..and then some..po futranju, smejanju in čebljanju seveda.

Dremala je ducat metrov stran od piste – v  precej pikri razpoložljivi senci pač. Ker smo svojo pustili doma ( not the brightest move ever, ampak ok, ker ni bilo škode).

Mikroedicija je mirno dremala tudi pri 10.000 vrtljajih mimodrvečih đapanezerjev, tik preden je padla v globok sen, pa postavila naslednje hipoteze:

• dvovaljniki so bolj kul od 4valjnikov
• makaronarji so bolj kulski od rižojedov
• dvotaktniki so cela vreščeča beda in jih ne maramo

Potrdila je tudi, da je njena mama dovolj spretna, da ji pleničko zamenja kar v lokalu v vozičku (ne okol govort). Žal pa tudi preprečila, da bi mama posnela kakšno fotografijo. Ampak za to je kriva predvsem mamina lenoba – drugič se bo bolj angažirala. Zdaj, ko vidi, da rohnenje motorjev na pisti blagodejno vpliva na dete.

MM je nekoliko zakurjena v glavo od sonca zadovoljna z izkupičkom današnjega dne.

p.s.: Aja, šef je postavil zelo zelo zelo dostojen čas piste. Ponosna, čeprav nimam nič zraven.