Prva poletna nedelja

vir foto: http://www.motobel.fr

Začela se je malce pred osmo zjutraj. S Kozuharicami smo se spokale na uo in pol trajajoče maširanje po hosti in lovljenje storžev v sončnem jutru. Sledila ja kava na balkonu in natančen nadzor dogodkov na vrtu pod njim . Koliko ježev je ponoči prebilo obrambo, koliko polžev je šlo k vragu zaradi njihovega vdora in koliko mačk je vstopilo na prepovedno ozemlje. Zajtrk sem izpustila – prejšnji večer sva se z Mr. S konkretno nemarno napokala čavapov v Jaršah. Kvalitetno.

Da kakovost prvega poletnega vikenda ob gori dela, ki naju še čaka ne bi prehitro padla, sem včeraj izbojevala testno Brevo in ugoden termin za pelo v dvoje. Nekam na gorenjsko. Tam je hladneje in manj prometa. Ta čas je »in« rinjenje na primorsko in cvretje riti na žgočem soncu Iste.

Spokala sva se malo po 11. uri . MTS je ostala doma. Mr.S. je sicer ugotovil, da je »tole mal majhno« za njegove dolge noge in da bi bilo mogoče bolj pametno, da se z Brevo odpeljem sama, a ker vsake toliko z velikim zadovoljstvom sedem za sopotnikov sedež, sem vztrajala – sicer v čistem nasprotju s kodeksom sodobne motoristke, ki zapoveduje zgolj in samo solo vožnjo. Na zadnjem sedežu lahko neobremenjeno zijam naokoli, lovim veter in se afnam brez nevarnosti, da bom spregledala kaj kar bi me trenutek kasneje lahko drago stalo.

Mr. B – tega sva poizkušala zvleč poleg, je potarnal »da ga žena ne bo pustila,« in nato zavrnil predlog naj moteči element zapre v klet.

In kam?

Kar nekam. Se bova na poti odločila. Ti samo pelji. Lahko samo na kavo v Škofjo Loko.

Malo pred Medvodami sva se odločila, da greva na Bled.

Malo pred Kranjem je mojster dvignil vizir.

Jezersko?

Važi.

Da se je tam danes odvijal tekaški maraton, sem se spomnila šele, ko naju je malce za odcepom za Preddvor ustavila policijska patrulja (prav čedne fante v modrem imajo tile Gorenjci), čeprav se mi zdi, da mi je to kak dan prej nekdo omenil.

Debata s policistom se je začela s » Kako je kaj s hitrostjo, vas niti nismo mogli zmerit…« nadaljevala z »Veste maraton je na tej relaciji,« in končala s »Srečno!«

Da sva se nato skoraj do Planšarskega jezera vozila samo 50 na uro ni motilo nobenega od naju. Breva je udobna. Med značilnim ležernim guzzijevskim potresavanjem sva zijala v tekače na spustu. Mr.S. je samo malce potarnal dan črevastim menjalnikom. Štela sem oblake in podrta drevesa ob strugi Kokre ter se v čeladi skrajno nesramno pačila maratoncem. Karma bo prišla na svoj račun oktobra, ko bom svoje odšvicala na ljubljanskem polmaratonu.

Cesta na Jezersko je še vedno luknjasta. Tam kjer ni, je grdo, šlampasto zaflikana ali šodarsta. A sedenje pred tisto hecno brunarico poleg Planšarskega jezercem tik pod Karavankami odtehta vse luknje in asfaltne flike. Celo kako zaplato šodra na ovinku. Porcija obare in ajdovih žgancev in uživaško nastavljanje soncu so bili čisti bonus point.

 

Doma sva ugotovila, da je šel po gobe babičin pralni stroj.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s