Moto-popotniki de Luxe

Grda sem. Ko strela in še malo.

Zaradi spodaj zapisanega namreč. Oprostite mi vsi, ki se boste našli v spodaj opisanem. (Lahko se tolažite tudi s tem, da ne sem nedofukana, tečna zoprna in ne vem kaj počnem – kar sicer ni res, a morda vam bo tako lažje)

Zadnjih nekaj dni drgnem, mrcvarim, narazen trančiram in nazaj skupaj sestavljam potopise popotniško navdahnjenih motociklistov.

Med prebiranjem potopisov, ki jih pošiljajo nadebudneži sem vsako leto sproti presenečena nad spoštljivim številom kilometrov, ki jih posamezniki solo ali v dvoja naklepajo (za dopust) v sedlu motovikla.

Slabih 10.000 km v nekaj tednih – več kot jih večina kavarniških dirkačev v celi sezoni. Moto-popotništvo je brez dvoma zanimiva zadevščina za vsakogar, ki uživa v uživaško-mazohističnem motociklizmu na dolge proge. MM sicer ne goji nagnjenj, ki bi jo silila v izlete daljše od 300 km, a konec koncev smo ljudje različni.

A skoraj vsi radi preberemo dober potopis. Kar načeloma pomeni tudi to, da mediji radi objavljajo potopise, saj so med bralci načeloma dobrodošli (odvisno od vrste in zvrsti medija seveda,..pa ne bomo po nepotrebnem zapletali zadevščin mar ne?) Kar pomeni tudi, da lačni popotnik s pisanjem potopisov lahko prisluži kak € ali dva. Ali pa zmanjša stroške letnega dopusta. Česar mu seveda ni zameriti, kajti takšnile moto-podvigi so pač drag špas in »probat ni greh«

Pa vendar.

Zavedam se dejstva, da vsi ljudje na tem svetu (ali pa naši lepi krasni in čudoviti nasmejani sončni deželici na talepi strani Alp) niso enako načitani in lingvistično nadrkani. Izdelki (potopisi that is) se med seboj razlikujejo – ne samo po količini in slikovitosti vtisov, ki jih pisci nabirajo, pač pa variriarjo tudi v slogu (pa še čem) in bogatosti jezika.

Bla bla…

A bog se usmili tistega, ki je prevozil 10.000 kilometrov in v tem času nabral za drobno pest vtisov, omejenih na stike s cariniki med prestopi državnih meja, birokrati vzetimi od nevemkod in natakarji obcestnih gostiln. Nizanje pitstopov na poti do najbolj zabačene balkanske vukojebine (ta je zadnje leta sploh zelo priljubljena med yugo-nostalgično razpoloženimi slovenskimi motoristi – čevapi sakerji) in nazaj ne zanima nikogar. Lahko pogledam na zemljevid. Lahko vtipkam v Autorute in si jih sprintam. Fotografije poguglam.

Pisanje potopis je izrazito osebna zadevščina. Intimna. Cilj popotovanja pa bolj kot ne nepomemben. Potopis je odslikavanje osebnega doživljanja dogodkov s katerimi postreže pot na katero se podajamo. Razmišljanja, prebliski, občutki..tesnoba, ugodje..asociacije.. Če je pisec duševno bogat, pozoren in slikovit, bo njegov potopis od Šiške do Rudnika bolj zanimiv od petletnega drgnjenja asfalta in makadama na poti okoli sveta (..in petletnega jamranja nad vsem hudim..)

In ne, nizanje pitstopov, pa naj gre za še tako eksotične, me neizmerno dolgočasi. Dolgočasi me vsako postavljanje avtorja z znamko, močjo ali prestižnostjo motocikla s katerim se je odpravil na pot (pravi popotniki itak vozijo KLEje in Tenerejke, al neki tazga). Moti me vsaka nadutost in naščeperjenost pisca, ki meni da je iz tega ali onega razloga bolj pomemben kot preostanek sveta, ki je ostal doma.

Zanima me slikovitost pokrajine skozi katero se vije cesta. Zanima me občutek, ko zvečer v temi, ob žarometu izmučen postavljaš šotor. Zanimata me občutek nemoči in jeza ob birokratskem zapletu na meji in nesramen nasmeh sadističnega carinika, ….zanima me ščepec zgodovine sveta ob poti, zanima me vtis o ljudeh, ki tam živijo…

A če v 10.000 kilometrih resnično ne naberete nič več kot zgolj vrsto bencinskih črpalk, kafičev, hotelov in obcestnih postajališč (in seznama koliko vas je kaj stalo) …potem raje ne pišite ničesar.. sploh.

Svet bo lepši.

Advertisements

21 komentarjev Dodaj komentar

  1. Vale pravi:

    Ja, ja, še vedno ne štekaš a, da je najbolj pomembno koliko kilometrov si naredila v sezoni, ne pa kam in zakaj si jih delala. Si ravno takšen pusi kot moja malenkost. Da ne govorimo o tem, da si pozabila omenit, da ni pomembno samo koliko kilometrov človek prevozi, temveč tudi koliko se pri teh kilometrih nagiba, kar je potem predmet debate, ko se ustaviš na prvem ovinku rid in si vsi ogledujejo koliko roba še imaš na gumah …

    Sploh pa so mi pri srcu novonastali kao jugonostalgiki, ki so Jugo odkrili v trenutku, ko cenovno niti pod razno ni več ugodna, prometno pa prav tako ne … ampak … to je že drugi ovinek rid 🙂

    Da niti ne začnem o tem, kakšen pusi sem, ker se v službo ne vozim z motorjem, prav tako ne od enega do drugega kafiča in potem me kdo vpraša, zakaj imam motor …

  2. Schnuy pravi:

    😀 sem bolj trde buče

  3. Vale pravi:

    To je zato, ker se premalo nagibaš in imaš preveč roba … garant 😛

  4. Schnuy pravi:

    ma, tok malo se pa spet ne nagibam no 😀 …
    eh…briga me …

    v bistvu so vse moje gume sam po sredi pobrane… 😛

  5. Vale pravi:

    Moje pa po četrtkih 😛

  6. Schnuy pravi:

    😎

  7. Dani pravi:

    vale..tut količina preostalega ali nepreostalega roba in debatiranje o tem je veliko bolj zanimivo kot prebiranje tekstov ki jih M. omenja.
    in ker smo ljudje različni so tudi debate različne.
    in nikakor ne nepačne.
    ker pa vrjamem da maš dosti dobro samopodobo te ogledovanje tvojih pnevmatik najbrž ne moti preveč in pustiš “zagamancem” veselje da majo bolj pobrano gumo ti pa odbrenčiš naprej.
    al se motim?

  8. Schnuy pravi:

    lahk se gremo pa kdo ma več roba 😎 zmagam..garant

  9. Dani pravi:

    ne zmagaš ker ga jest vmes pobrusim 😀

  10. Schnuy pravi:

    eh klinc… 😦

  11. Onkel PEPE pravi:

    Skrušeno priznavam, da me bolj kot razni pulkopisi in robovi gum zanima počutje v novih, ultrajebozovnih šolencih. Ampaq to je pač reakcija, ki jo človek od enega amortiziranega vepra pričakuje. Al qua?

  12. Schnuy pravi:

    uf… pisanje o šolencih bi pomenilo, da si moram na blog nalimat znakec PG 15.

  13. Vale pravi:

    Dani kot si rekel, različni ljudje, različne debate. Ne teksti, ki jih M omenja, ne rob na gumi mi nista kaj posebej zanimivega. Mi pa gre sila na živce (prav mi je, ker mi ne bi rablo it), ko človeku povem, da mi je baš vseeno kje je rob na gumi, pa mi le-ta začne nakladati dalje o tem in me pripričevati, kako naj gumo še bolj pobrusim. Tako da, ne, ne pustim “zagamancem”, da modrujejo o nečem, kar me ne zanima. Naj si za to najdejo druge “zagamance”.

  14. pervy pravi:

    Schnuy in Vale, vidve ne bosta nikoli nič razumele ker sta pičke (oz. pussyjke) že po genetski pogojenosti! motor imata (oz. vozita) itak samo zato da bi zgledale opasno, zato pa ne vozita več kot 300 km ali po dežju in mrazu! vidve sta pussy na kvadrat!

    PS: kaj imaš proti čevapi sakerjem????? čevapi oz. drugi mesni preparati so edini razlog da se vlačimo na jug, sploh ker je pivo tam tudi bolj tako tako!

    jugonostaligija my ass, vse je vprašanja hrane in piva v korelaciji z ceno. včasih sem bil čehonostalgik, pa tajskonostalgih, pa južnoameriško nostalgik, pa sedaj jugonostalgik,…… nevem kaj sledi ker se povsod cene višajo, zgleda bo treba tenere nabavi in postat ruandonostalgik!

  15. Schnuy pravi:

    pervy..dokler ne pišeš potopisov sva srečni…
    ..če jih kdaj boš..bova pa najbrz se bolj…

    ..odtavaj drugam, ker tule ni govora o tebi 😀 😎

  16. pervy pravi:

    UEEEEEEE nočeš me tu 😦

    ne bom pisal potopisov, moje poti niso zanimive za večino ker gre predvsem za vožnjo iz A do B brez pretiranega gledanja okolice in vzdihovanja ob znamenitostih. Pač ni časa, je tempo prehiter in je treba na cesto gledat.
    Sicer pa bi itak vsi zgledali enako: “Štartal sem iz A in se na poti do B srečno izognil vsem radarjem, traktorjem, turistom, domorodcem in živalim. Po prihodu v B sem šel na pivo,……..!”

    Že bežim in ti želim obilo užitkov v editiranju prispelega materiala………… 🙂

  17. Schnuy pravi:

    😀 … sami osli povsod 😀

  18. Vale pravi:

    Pervy sploh nič ne piši, dokler obiščeš povprečno 0,3 zbore na leto, pa še tistih se ne spomniš dobro 😛

  19. Mr.A. pravi:

    S kolegom sva naredila potopis IN predavanje o potovanju, na katerem nobeden od naju ni nikoli bil. Je bilo pa precej piva popitega ob sestavljanju potopisa in iskanju fotk.

  20. Schnuy pravi:

    deli ga z nami 😛

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s