Kdo je kriv?

Oni dan je na uredništvo klicala prijazna stanovska kolegica iz redakcije Dnevnika in prosila za strokovno mnenje o varnosti na slovenskih cestah s katerim bi dopolnila krajši povzetek letošnje prometne statistike. Tiste tačrne in tagrde, ki se dotika motociklistov. Na hitro zdrdranih nekaj osnovnih dejstev je zadovoljilo gospo na drugi strani telefonske žice, jaz pa sem se šele pričela spraševati, kdo na tem ljubem svetu je v resnici odgovoren za varnost v cestnem prometu. Motociklisti pravijo, da bi bila prometna varnost boljša, če bi se jih država usmilila z dirkališčem ali dvema, kjer bi se adrenalinski zasvojenci spihali, začetniki pa nabirali izkušnje. Se strinjam. Tudi avtomobilisti si ga želijo. Poligon namreč. Tudi oni ga potrebujejo. Slišati je, da avtošole kandidate pogosto površno obdelajo in pošljejo na ceste slabo podprte z znanjem. Da so naše ceste v katastrofalnem stanju in ne ustrezajo normativom evropske unije. Da se nihče ne ukvarja s prometno vzgojo predšolskih otrok in šolarjev. Da je signalizacija na cestah nejasna in tista na deloviščih včasih celo smrtno nevarna, vsekakor pa štorasta in neprimerna.

Res je.

A ko v glavi odvrtim film cestnih peripetij, ki sem jih bila deležna v preteklem tednu, vem da me v teh sedmih dneh v nevarnost in nelagodje ni spravila odsotnost dirkališča. Niti štorasti začetniki ali luknjasta cesta. Človek se prične nelagodno počutiti, ko sredi ogromnega križišča pokorno čaka, da mu bosta gospod bog in gospa sreča namenila priložnost, da bo kljub jutranji gneči zavil levo ter hkrati ugotavlja, da promet ki se skozi križišče odvija s hitrostjo 100 kilometrov na uro, deluje malce grozljivo. Nelagodje povzroča pogled na damo, ki si med vožnjo po ljubljanski obvoznici za volanom nanaša maskaro ali na zadnjem sedežu išče torbico. Neprijetno postane, ko mimo stoječe kolone po odstavnem pasu avtomobilske ceste švigne nekdo z mobilnim telefonom priraslim na uho in cigareto v roki.

Najbolj rizičen dejavnik na slovenskih cestah smo torej še vedno vozniki. Prav nihče me ne bo prepričal, da tridesetletnik zaradi slabe prometne vzgoje v osnovni šoli ali odsotnosti dirkališča na sončni strani Alp ne ve, kako pomembna sta na cesti obzirnost in upoštevanje prometnih predpisov ter v resnici sam samcat ni kriv, da se za volanom ali v sedlu motorja obnaša kot testosteronski neuravnovešenec, ki nato doma razburjen razlaga kako obupen je promet dandanes.

Pogled v ogledalo zagotovo ne bo škodil nikomur. Za boljšo prometno varnost lahko največ naredi vsak posameznik sam – s strpnostjo in spoštovanjem prometnih predpisov in ostalih udeležencev s katerimi smo se znašli v istem loncu. Pogoji na slovenskih cestah so sicer resnično daleč od idealnih in k izboljšanju stanja bi lahko marsikaj prispevala marsikatera vladna organizacija (bil bi že čas). Res je, da so naše ceste luknjaste in polne peska. Res je, da avtomobilisti pogosto spregledajo motocikliste. A res je tudi, da nas prav nihče ne sili v prehitro in objestno vožnjo, kolenčkanje v nepreglednih ovinkih in dirkanje med rekami pločevine v prometnih zamaških.

Jesen je tu. Prinesla bo hladen in spolzek asfalt in z bankin z dežjem na cesto nanesla pesek.

Previdno.

p.s.: able blable..ko pa v resnici vemo, da so vsega vedno krivi drugi!

Advertisements

3 komentarji Dodaj komentar

  1. Alla pravi:

    Krive so ceste in polno lukenj, kriv je pesek, krivi so prehitri in prepočasni vozniki avtomobilov, krivi so traktorji, pa prometni znaki, pa koruza, pa enojne ograje, pa kolesarji, pa mačke in psi, pa …
    verjetno še položaj lune in zvezd, pa zračni tlak, pa listje na cesti (naloga za biologe genetike, vzgojite že vendar drevje brez listja!), pa jasno, kriva je punca, ker ima PMS in je tečna, pa mama, ker je tečna, pa fotr, ker ni dal za bencin in je zdaj mulc jezen, ker bo za pivo manj ostalo.
    Motodivjak ni nikoli kriv. Razen če ni ravno tisti, s Celovške, ki se vozi v trenirki in brez čelade. Ali kakšen njegov bratranec. Tisti pa je kriv.

  2. Onkel PEPE pravi:

    Definitivno je kriva država, ker sprejema trapaste zakone. Če bi namesto maximalne dovoljene hitrosti predpisali minimalno, bi se folk iz inata plazil po cestah. Seveda bi marsikdo tudi pogrnil, ker je ob tako nizkih hitrostih zelo težko ekvilibrirati. Vendar bi bile posledice takih padcev zelo verjetno zanemarljive. Upam si celo trditi, da ljudje, ležeči drug ob drugem, bistveno laže sklepajo prijateljstva kot pa drveči drug mimo drugega. Tega pa tudi ne kaže kar tako zanemariti, če si že prizadevamo za višjo nataliteto.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s