Ducat

Za nami je 12 dni. Ducat torej, al kako že. Doma smo torej že cel teden – ja vem, prav bebave mejnike iščem, in aklimatizacija je v polnem teku. Dete deluje zadovoljno, prav tako starša.

Ne,….narobe…

…starša sta izrazito kičasto razpoložena in me resno skrbi zanju, prav kmalu namreč utegneta stakniti sladkorno.

Tudi Mali Pes je mnogo bolj zadovoljen in umirjen odkar se je Jorz Truli spokala z njim na sprehod v hosto. Prav poseben osebni praznik je bil trenutek ko se je MM pred tem popolnoma normalno obula, si zavezala čevlje in brez težav zapela jakno – funky, pa odmaširala z mrcinama v žbunje in v soboto tudi uživala v kičastih ostankih sončnega vzhoda. (note to self: Mali Pes nujno nuca nekakšen živobarven plašček za spomladansko in zgodnje poletno bezljenje po hosti)

Mala Pošastka aka Ajkula je medtem dremala v očetovem naročju.

Pleničke za večkratno uporabo se nam še vedno niso zamerile. Navdušeni smo nad »slingom«, ker dete v njem drema večino dneva, mama pa medtem lahko mirne duše opravi to in ono gospodinjsko pizdarijico.