Pomlad

Nekaj prav nemarno sočnega je v pomladnem dežju, ki prši iz s sončnimi žarki preluknjanih oblakov. Pa v mladih živo zelenih listih in travi, ki prav blagodejno poboža očesni živec prav tako. Nekaj nirvanasto sproščujočega v ranem ptičjem žvrgolenju tik pred sončnim vzhodom. Nekaj kraljevsko razkošnega v žmohtno zeleni trati prepredeni z zvončki in žafrani, ki spominja na razkošno orientalsko preprogo.

Nov začetek, sveža energija in zvedava mladost. Pomlad je moj najljubši letni čas. Morda zato, ker sem kot smrklja čas do svojega rojstnega dne odštevala glede na to koliko zvončkov je pokukalo na plan na vrtu mojega dedka, morda zato ker me je nekdo naredil takšno da me tema uspava in v pogon poženejo sončni žarki – daljši dan odpihne mojo nagnjenost k zimski hibernaciji, pasji sprehodi so daljši in svetli del dneva ni več le čas preždet v službi, pač pa tudi kofetkanje na balkonu, sprehod po prebujajočem se gozdu in nekaj slojev oblačil manj.

Danes sem odtekla svoj prvi tek v pomladnem dežju. Rahlo je pikal, nato pa ga nisem več čutila. Samo prijetno sveže je bilo, ko sem tekla ob robu ceste in klela klanec. Pa tudi ta zaradi svežih 13 stopinj ni bil tako hud kot v soncu. Motil me ni nihče. Ljudje se v dežju, pa čeprav pomladnem ali toplem poletnem, najraje skrivajo med štirimi stenami.

Naša Pamža z otroško radovednostjo iz zavetja cule spremlja poganjanje novih listov, oblake na nebu in pozorno posluša ptičje žvrgolenje, čivkanje in dretje srak. Njene oči so vedno večje in obrazek izraža vedno več zanimanja in navdušenja nad vsem kar se dogaja v njeni okolici. Cula in izlet med zelenilo sta univerzalno zdravilo za otroško tečnobo.

Mali Pes v tandemu z Zelo Velikim Psom obvladuje okolico hiše, preganja vrane in sosedovo mačko – tisto, ki je čez zimo niso povozili, se smrčka z domačo muco in čaka na dan, ko se bodo v ogradi pri sosedu pojavile sveže koze in ovce. Za pošnofat, nalajat in občasno kakšno prestrašit.

Šef je začel novo moto sezono z novim motorjem. Razšraufal in ponovno sestavil ga je že vsaj trikrat – vsakič ko zaključi z njim novo eskapado, je bolj navdušen, MM pa zadovoljna da si lahko kljub Mikroediciji vse skupaj lahko privoščimo – da nam ne zmanjkuje ne časa, ne denarja, ne volje in veselja.

Ob selitvi iz Metropole me je skrbelo, da jo bom pogrešala. Da se bom počutila izgubljena ali preveč izolirana…pa sem zgolj ugotovila da sem prav tako out of place kot v Ljubljani. Ostala mi je sicer nekakšna urbana nostalgija in melanholija, ki me zajame vsakič ko premišljujem o svojih najstniških letih – kar je odkar imamo Mikroedicijo pač malce pogosteje, pa vendar nisem tu nič bolj socialno neprilagojena kot sem bila v Ljubljani pred letom ali dvema.

Z zadovoljstvom torej ugotavljam, da mi je letošnja pomlad všeč. Ker je končno tu, ker sem v zadnjih mesecih nosečnosti bivala v nekem čudnem stanju, ki mi je zlovešče prišepetavalo, da se zima in njena tema ne bosta nikoli končali. Da bom za vedno stuck v tistem mrazu, dolgčasu in sivini megle. Letošnja pomlad mi je všeč ker jo odkrivam skupaj z Mikroedicijo in Malim Psom, ker sem deležna vseh tistih dopustov, ki jih nikoli nisem bila deležna ker je bilo v službi preveč dela, ker se končno spet stlačim v svoje tare kavbojke, ker končno lahko normalno obujem čevlje, tečem in padem na rit po hribu za hišo, ko se vračam s sprehoda.

Advertisements

5 komentarjev Dodaj komentar

  1. Dani pravi:

    kmečki turizem praviš 😀
    pa nisem skos šraufal..

  2. anA pravi:

    Ej, jest tut obožujem pomlad… Ah… 🙂

  3. Alla pravi:

    Še ena, k se ne more nagledat čudežev pomladi 😀
    Ampak mama Šnuja, je pa lepo videt, da še javno pokažeš svojo mehko stran 😉

  4. klimbra pravi:

    Nora fotografija…….že zadnjič sem opazoval eno……nadvse podobno…….le od “kje ti” takšen……za moje pojme nadvse čudovit objekt…..veliki in mali?????!!!!!!

    Bogi Dani……..ja kako škatlo je kupil, da jo mora že tretjič šraufati……..ma daj, povej mu, naj kupi Yamaho, pa ne bo panike……grrrrrr, ja te kar slišim.

    Kar pa se pomladi tiče……sam sem bolj zimski, a me neverjetna življenska energija moje sostanovalke z lahkoto požene v obrate preko 12tisoč, pa še kup dela imam, saj, pomlad je čas za gradnjo……in moj, magistrirani bratec, komplikator in človek detajlov, kako kaj zgleda…..komplicirano in nerešljivo seveda……..mi ne da dihat, jebaaaaaaaaaaaaaaa……sem pač naivno prevzel eno hudo, veliko nalogo.
    Bi tut meni pasalo, kdaj pasti na rit, ne nekem, spolzkem travniku……se po njej podričati……in na koncu smejati……sostanovalki, ko bi preklinjala moderni, ultra sploh in oh sposobni Persil, ki nebi odstranil madežev. Meni se itaQ jebe zanje 😉

  5. Schnuy pravi:

    @ ana – a ne..pa še vsi takulski človečki se ponavadi rodijo tam nekje ko zvončki poženejo 😉
    @ alla – da se ne boste preveč navadili
    @klimbra – yamahe nema sploh ever nikol in ti imaš prekleto srečo da imaš Ireno (že večkrat ugotovljeno)

    @ dani – ma kje kmečki turizem..tak čist tazaresen Spa skor 🙂 Zelo fajn.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s