O ponosu, genetskem materialu, uresničevanju ciljev, šolskem uspehu in etiki

DSC_0886Oni večer, ko sem po dnevu vozičkanja, prvijaja, preoblačenja, futranja, afnanja, prevračanja, čebljanja, racanja, vlečenja za lase in čisto malo tečkanja, v pežamo tlačila Mikroediijo, sem se bodla z mislijo, kako dobrega genetskega materiala je deležna. Mikroedicija namreč. Je dober? Hm čedna po očetu? Z očetovo razčefuk frizuro in rahlo štrlečimi ušesi, ki jih je dobila po mami? Em?

Ko je Pošatka zadremala, sem na polici med njenim čtivom (Bor vozi Motor in Kako deluje Pes) našla rentano Kaj zmore vaš otrok – tako, za potešitev moje radovednosti. Da bom pravočasno zagnala paniko, ker Mikroedicija ne dosega standardov v knjižici…oziroma, da bom lahko ob obisku lokalne vukojebinške štacune visoko vihala nos nad vaško mularijo, ker je naša polljubljanska minidama plemenitih genov preveč superiorna, da bi se spodobilo mešati se plebejci. Ali pač nekaj v tem stilu.

Pa je nadpovprečno razvito dete tisto kar hočem? No, pustimo gabarite – za njih krivimo očetove gene. Sta nadpovprečno uspešna motoričen in mentalni razvoj otroka tisto kar želim? Želim, da bi bilo dete nadpovprečno bistro, iznajdljivo in spretno? Vse skupaj ali samo nekaj od tega? Bom zato ponosna nanjo? Bolj kot sicer? Zakaj bi to želela?

Bi se ob ugotovitvi, da je dete nadpovprečno bistro počutila večvredno? Ali samo pomirjeno? Bi me tako manj skrbelo kakšna bo njena prihodnost in kako se bo z njo soočala? Bi se ob dejstvu, da dete peša v šoli zaradi taiste bistrosti, zavedala da je pešanje posledica prej tako želene nadpovprečnosti? Ali bi bilo razočaranje zaradi slabih ocen preveliko? So šolske (ali kakršnekoli druge) ocene razlog, da so starši ponosni ali razočarani nad napredkom otroka ali celo nad otrokom samim?

Je otrok nekaj, kar si starši lahko svojimo? Lahko skozi njegovo življenje uresničujemo svoje sfaljene in neuresničene cilje ali samo usmerjamo potomca v skladu s svojimi izkušnjami in vedenji?

Slednje zagotovo. V skladu z mojimi osebnimi izkušnjami, ki temeljijo na dolgočasenju v šoli (zaradi »javemoalahko povestekajnovega«), razočaranjem nad  meni težko sprejemljivo bizarnostjo okolice in kasneje celotne družbe, še kasneje pa nad pogosto odsotnostjo etike, razbijanjem glave zakaj je tako in kako se izogniti stiku s taisto odsotnostjo meni pomembnih sestavin vsakdanjika,.. je edina »stvar«, ki jo Mikroediciji zares želim..osebna sreča in dober paket osebne etike. Za slednjega upam, da ga bova s Šefom uspešno predala dalje (da, v svoji nadutosti sem prepričana, da je najin etični kodeks dober).

Ti dve lahko rasteta iz popolne blontnosti malega osebka, odsotnosti, raztresenosti, štoravosti, zasanjanosti, zblojenosti, kasnejši poslovni nespretnosti, nekreativnosti, ..Zavedam se, kako dragoceno in izpolnjujoče starševsko čustvo je iskren ponos nad uspehom mladiča, ker ga še danes vidim v očeh svojega Vrlega Očeta (celo takrat, ko sem se pred leti na skupno kosilo pripeljala s svojim prvim »tazaresnim« motorjem, čeprav hiperemancipiranega podviga svoje hčerke v skrbi za njeno varnost ni odobraval), a se že na vse zgodaj poizkušam prepričati, da ga ne smem pričakovati in  na njem graditi lastne samopodobe.  Konec koncev le nisem tako fucked up in serija mojih dosežkov ni tako kilava.

No, vsaj meni se tako dozdeva in v svoji nevednosti sem zadovoljna s seboj.

Advertisements

5 komentarjev Dodaj komentar

  1. Fritz pravi:

    Sreča se začne s tem, da si zadovoljen/zadovoljna sama s seboj. Otrok pa je itaq sam svoj človek od trenutka, ko se loči od tvojega telesa. Seveda imaš odgovornost do njega in seveda ga ljubiš, se veseliš zanjga in z njim a enega dne bo šel svojo pot. Tako kot ti, jaz in večina nas. Sicer ne govorim kot starš a vendar. In če bosta večino časa razmišljala tako kot si napisala, potem je imela mikroedicija precejšnjo srečo z izbiro staršev 😉

  2. mom Pika pravi:

    Vi2 pa dober etični kodeks?!?!? Ti, ki ne prekuhavaš MEinih dud?! Kakšna hohštaplerija.

    Zez, dober zapis. Jaz si želim, da bom znala ji stati ob strani, ko bo potrebovala, in ji pustiti prostor za biti Ona, samosvoja. Ugotavljam, da velikokrat starši “zatajijo” ravno, ko jih otrok najbolj potrebuje. In so najbolj “pametni” baš, ko je najmanj treba.

    Hudiča, ko bi ME praznovala že eno leto. Nekam analitična si zadnje čase.

  3. Šnuja pravi:

    pika – to sem vedno, samo trenutno sem imela čas Ano in Lizo spravit na virtualni papir preko tipkovnice 🙂

  4. Emeta pravi:

    Je fajn, če se otrok v šoli ne matra – ne z učenjem ne z dolgčasom. To drugo je lažje preprečiti. Ampak to je tudi vse – je fajn. Ni rečeno, da bo bolj srečen zaradi videza ali pameti, se strinjam. Tudi z željo o osebni sreči in dobrem paketu etike. Tega, kar pa pravi mom Pika, se najbolj bojim, vedno: da bom najbolj pametna baš, ko bo najmanj treba. Treniram vsak dan na svoji 9 letnici. Včasih mi spodrsne, a je iz vaje v vajo bolje. In imam še eno željo – da bom znala biti taka mama, da bo sploh prišla k meni, ko bo treba. Takrat otroku daš, kar potrebuje in ima večji potencial za osebno srečo. Se mi zdi.
    P.S. Zapis je odličen in skoraj tak, kot bi poslušala sebe.

  5. Schnuy pravi:

    darn, I’m good 😉 ..

    pravijo da je teorija eno, praksa pa drugo. upam da imam dober vzorec..mojadva (starša namreč) sta me v precejšnji meri pustila na miru in sem praviloma prišla “na pomoč” sama…seveda po tem ko sem sama tako zaštrikala situacijo, da je ni bilo mogoče več odštrikat niti z vrtnimi škarjami.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s