Sreča

Starši so ena taka strašansko fajna zadeva. Sploh, če so hkrati tudi stari starši in v tej vlogi uživajo.  MM si je ta konec tedna privoščila malo lenobnega razvrata in z največjim veseljem ugodila želji SE po »počitnicah« v Metropoli, čeprav prvotni plan vikenda ni bil takšen.

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe pravijo, pa tudi tapridne mame, ki res uživajo v vikendih z mularijo, si zaradi višjega dobrega morajo privoščiti kak vikend samo zase. Tako nekako sem se tolažila, ko sem ostala doma v solo izvedbi  s cuckoma.

Vikend je bil simpatičen.  Padel je en turistično simpatičen moto izlet skozi jesensko pisan gozd, dan kasneje pa še ena malo hitrejša in malce krajša blatna »pela«.  Pa posedanje na vrtu s skodelico kave, lo9vljenje klopov s cucki po principu  »gremo, nekam že pridemo« in nekakšen improviziran muvi najt, med katerim mi ni bilo potrebno niti enkrat prekinit gledanja, da bi šla preverit koliko pošasti je pod otroško posteljo oz., če se je naselila že kakšna nova in kakšna je.

Z največjim užitkom sem ždenje za računalnikom omejila na hiter pregled pošte in preverjanje vremenske napovedi.

Opravila sem toliko gospodinjski opravil kolikor sem želela, spala kolikor se mi je zazdelo in medtem, ko sem zvečer gledala, kako na nebu mimo skoraj polne lune bežijo oblaki, nihče ni motil in prekinjam niti mojih misli, ki sem jih pestvala. Še psi in sosedov mački so bivali v (začasni) harmoniji.

In ko sem tako uživala v stvareh za katere mi pogosto zmanjka časa  ali elana, ali obojega…sem razmišljala. Sem srečna?  Mi kaj manjka? Kaj bi? In…Kdaj smo v resnici srečni?

Ko smo oblečeni in siti, spravljeni na toplo in varni?

Ko imamo rešen stanovanjski problem, toliko denarja kot ga potrebujemo, avto, partnerja, otroke, dopuste tu in še nekje?

Družbo, emocionalno podporo, sorodno dušo, tri pse, šest rac, eno kuro in otroka. Hišico z belo ograjo in bohotne lončnice na oknih?

Sončen dan, čas za izlet, kavo, spanec, branje?

Kaj je tisto, kar nas naredi zares srečne?

Bi lahko rekli, da na našo srečo vpliva količina prostega časa? Kaj pa število prijateljev? Partner?

Bi bili srečni, če bi imeli ogromno prostega časa?

Kaj pa če bi imeli ogromno prijateljev?

Krasnega partnerja, ki bi izpolnil vse vaše želje?

Je sreča nekaj kar lahko dosežemo, najdemo, poiščemo. Jo imamo lahko za svoj življenjski cilj?

»Delam na tem, da bom nekoč srečna. Da bom imela pravo službo, pravega moškega, hišo v pravi soseski?«

(Do takrat bom imela sklonjeno glavo in bom delala kot konj, na tem da pridem do svoje sreče)

Bi si upali položiti svojo srečo v roke nekoga drugega in reči, da je vaša sreča odvisna od tega, kakšno prihodnost vam lahko obljubi?  Bi si upali reči, da je vaša sreča odvisna od tega kje in s kom boste živeli, koliko vrta bo imela vaša hiša in koliko otrok boste imeli?

Kaj bi se zgodilo s to srečo, če bi morali zamenjati službo, če bi bila hiša premajhna, partner pa tečen, ker ga pestijo težave, ki vam jih ne želi zaupati, ker vas ne želi obremenjevati?

Bi si ob vsem tem upali pomisliti kako minljiva je takšna sreča? Bi ob zavedanju, da je vse zgolj hiša iz kart, ki se lahko trenutek kasneje sesuje v prah, lahko uživali v tej sreči? Bi se trudili odrinit na stran grozno misel o minljivosti te sreče in se prepričevali, da ste za svojo srečno trdo delali in bo zato ostala?

Ali zadovoljevanje takšnih in drugačnih želja pelje srečo? Jo kdaj dosežemo ali pa se ob zadovoljitvi želja pojavijo nova in nova hrepenenja? Bi lahko tako kdaj res dosegli srečo ali pa bi na koncu obupali od izčrpanosti zaradi lovljenje sreče?

Ali pa…

Bi lahko stopil na rob in preprosto rekel: » Od danes naprej bom stvari sprejemal kot so in bil srečen, ker je vse ostalo popolna potrata časa in energije«

Samo pomislite, koliko znancev bi umrlo od zavisti.