Otroci na “mutor”? Absolutno

Danes sem nos vtaknila v arhiv naših kolumen na portalu in se bodla z mislijo, česa bi se še lahko lotila. O čem bi še lahko pisala, da bi se tematika vsaj malo nanašala na motorizem, pa bila hkrati dovolj razmišljujoča, da bi jo lahko uvrstila med »kolumne« …Ugotovila sem da smo pokrili boga in pol tematik, pa tudi, da o požvečenih tematikah resnično ne morem napisati ničesar razsvetljenega..oziroma, da bi za twist stare teme rabila malo časa, da se zakopljem vase.

Na srečo sem v tem precej zverzirana, na žalost pa kljub temu hudo pametnih ne zmorem stresat iz rokava, če čas ni pravi. Saj veste – trenutek razsvetljena in ta jajca, ko po dnevih premlevanja vsak kos sestavljanke pade na svoje mesto.

Prave teme za razpredanje o hudih moto temah nisem našla. Še.

Medtem, ko sem v glavi listala po vsem tistem materialu,  ki ga je že za eno drobno knjižico – količinsko namreč. V kvaliteto še malce dvomim, ..malo zato, ker sem koza in si včasih premalo zaupam, malo pa tudi zato, ker samokritičnost ni vedno slaba stvar.

Eniuej.  Glede na to kako hudo morda sem, ko beseda nanese na mularijo (večinoma kar preveč za svoje dobro), je čisto zares grdo, da nikoli nisem razpredala o mulariji in motorjih. Mulariji nasploh ali pa konkretno o SE.

IMG00184-20120824-1831

Pravijo, da imaš motoriszem v genih, a nič ne vem o tem; in da se motoristi rodijo. SE je Šef posadil na Dorsodura, ko je imela tri mesece. Videti je bila precej zadovoljna. Tako kot vsi mali škratje, ko jim dogaja nekaj novega, kar ne daje občutka, da jih bo požrlo s kožo in kostmi.  V naslednjih dveh letih je gojila veliko navdušenje nad skuterji, pa malo manjše nad motorji. Sploh Šefovega, ker je bil/je glasen kot sam satan in temu primerno tudi grd. Baje.  Na mojega, ki sem ga kupila tisti čas, je rada zlezla in se afnala po njem, a ob stavku  »a ga vžgemo, da boš  dala gas«, pobegnila kot prestrašena srnica.

Dirkaška kariera po vzoru Caseya Stoenrja, ki naj bi prvi žulj od ožemanja plina dobil že pri 18ih mesecih, očitno ni bila del njenih načrtov. Glede na podatke s katerimi v tem trenutku razpolagam, je bilo vsem prisotnim in vpletenim tako tudi čisto prav.

Nato je MM nekega lepega dne domov pripeljala drobno 150-kubično Hondico. Hecno izgledajočo zadevščino, s katero sva se v testnem terminu tako zbližali, da sva se odločili tudi skupaj leč – kar na ovinku v sosednji ulici.

Eniuej. Mladiča smo naložili na sedež pred voznika in zapeljali krog. Po dvorišču seveda. Ker nam je sreča pač namenila nemarno veliko dvorišče.

»Gaaaaaaaaaaaaaaaaas« je vpila, medtem ko je navijala ročico plina in v tistem trenutku pod soncem resnično ni bilo srečnejšega otroka.

Za letošnje poletje si je gospodična omislila občutno daljši par nog in nabavila tudi večjo vrečo poguma, zato je nekega lepega dne, ko je Šef velikodušno pod štrajfik postavil tudi mojo Hostarsko Pručko, zlezla tudi na to. Na sopotnikov sedež – tako kot velika, in s Šefom za krmilom odropotala nekaj krogov do ceste in nazaj.

Ko je vedno v rožnato oblečena  Kraljica Princesa Baletka Gozdna Vila z usti do ušes na zadnjem sedežu vreščala od navdušenja, je postalo jasno, da so motorji preprosto kul in zabavni in pika. Tudi princeskam.

20130601_094841

Če sva se s Šefom pred tem le občasno poigravala z mislijo, da bi SE nekoč kupila njej primeren mini moped, sva tisti dan najbrž oba zaključila, da  GA kupimo, ko bo kupček privarčevanega dovolj velik.

Z odločitvijo sicer ne mahava naokoli preveč intenzivno- najbrž zato, ker se nama čisto zares ne da bost z iskanjem »pravega« odgovora vsem, ki otrok na motorjih ali pa kar motorjev nasploh, ne odobravajo, ker »pravega« dogovora pač ni.

Nekomu odprte glave pa bi lahko povedala, da se mi uvajanje otroka motorizem – seveda samo in če malček  za to kaže dovolj velik interes, zdi primerno iz enakega razloga, kot uvajanje v katerikoli drugi šport. Telesna aktivnost je pač fajn. Karkoli, kar ni prekomerno posedanje pred računalnikom ali televizijo je fajn. Pa naj bi to nabijanje žoge, rolanje, gumi-faking-twist, tekanje s cucki po travniku, iskanje zmajev po dolini v bližini Vukojebine ali motoriranje na tazaresni ali improvizirani progi.

Motoriranje pa ima še nekaj dodatnih prednosti. Vsaj v mojih očeh.  Ker gre za precej zahtevno  – recimo temu tako – športno panogo, mnogo bolj kot je nabijanje žoge v steno, je tudi samozavest, ki jo otrok pridela po osvojeni lekciji, mnogo večja.

Kako dragocena je prislužena samozavest in kakšne temelje postavi mladi osebnosti, pa zagotovo ve vsak sam.

Ker motoriranje vključuje padce – fizika je pač ena taka »omnipresent« zadeva – tako kot rolanje, kolesarjenje in ostale malce bolj dinamične zadeve od sprehajanja po šoping centrih, kofetanja ali flancanja solate; mladiču lahko uspešno vcepimo občutek, da je potrebno poskrbeti tudi za varnost s primerno opremo in upoštevanjem določenih pravil.  No, recimo, da imajo starši dovolj soli v soli, a je temu tako.

20130628_153322

Dolgoročno korist vidim v tem, da se takšen malček tudi kasneje v življenju zaveda, da pripenjanje v avtomobilu ni  »brezveze« in prometni predpisi niso sami sebi namen.

Tudi zgodnje učenje obvladovanja prevoznega sredstva je sila koristna popotnica. Pa naj bi to kolo ali motocikel.  Do 18. leta, ko bomo mladega voznika s svežim izpitom poslali promet, se bo lahko naučil še ogromno in se bo v prometu znašel mnogo boljše, kot  tisti, katerega so starši skrbno in budno varovali pred ….vsem, predvsem pa pred motocikli.

Ker se mulčki motoriranja , čeprav po progi, ne morejo it sami,  v solo izvedbi, je to koristno še iz enega razloga – starše, ki otroke vse preveč radi porivamo na stranski tir, z njimi preživimo mnogo premalo časa in upamo, da bodo malčki sami našli zaposlitev ob kateri bo v hiši dovolj miru za obujanje spominov na težko pogrešano dnevno rutino Življenja Pred Otroci, prisili da preživijo več časa skupaj. Kvalitetnega časa. V aktivnosti, ki je načeloma všeč celo tistim očetom, ki nikoli ne vedo kaj točno naj s svojimi otroci sploh počnejo.  (Na mojo veliko žalost ugotavljam, da je takšnih vse preveč, in da lahko na prste ene roke preštejem takšne, ki v celodnevnem druženju s svojim podmladkom v resnici iskreno uživajo. )

Epilog?

Motorizem ni fajn samo za muilčke. Je fajn za celotno družino, zato svojih mulcev, če jih mika, nikar ne mrcvarite preveč. Raje se jim pridružite.

Advertisements

4 komentarji Dodaj komentar

  1. tretja kava pravi:

    tipkarsko maš čist na začetku – nos, ne nov … 😀

  2. Pika pravi:

    Še ena: “da se mi uvajanje otroka motorizem ” … manjka “v” (tisti iz prejšnjega commenta)
    zgolj ena kava (zaenkrat)

  3. Pika pravi:

    Epilog, me likes! Mogoče bo pa katera od mojih pokazala interes …pol bo pa mela mama razlog, da mora narest izpit. Končno. Jebi ga, pa pr 45ih, a ne 😉

  4. Schnuy pravi:

    A pika išče izgovor 😀 ampak potem bova lahko skupi poprdavali po z jesenskim listjem pokritih potkah 😛 …brez ritja in vznemirjanja živali 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s