Pogovor

»In?« je rekla, ko je svojo rit posadila v travo poleg mene.

Pred tem je deset minut rovarila po zvončkih in žafranih na koncu travnika pod gozdom.

»Nič. Sedim in gledam,« sem odvrnila in pasla pogled po blatnem travniku, ki se po nalivu sončil v popoldanskem soncu.

»Kaj gledaš?« je vprašala in s pogledom iskala tisto v kar sem strmela.

»Vse,« sem se nasmehnila.

Presedla se je nekaj centimetrov bližje k meni in se naslonila name.

»Travo?«

»Ja, lej, rast je začela«

»Rože?«

»Aha, lej kako so pisane«

»Mnjah, mislim, da ne vidim,«

»O, ja, saj res«

»Ampak dišijo pa hecno.«

In sva sedeli. V travi. Sonce je stegovalo žarke izza oblakov in nekje se je slišal otroški smeh.

»Veš kaj,« je rekla in me pogledala.

Zavila je vrat in čez ramo obrnila vame tiste svoje rjave radovedne oči. Večino časa so bile polne peklenščkov in radovednih škratov. Včasih se je za njimi skrivala stara modra sova, ki je vedela čisto vse. Tudi tisto, česar nismo nikoli izrekli.

»Fajn je, ker ni dežja in je trava. Rada se drajsam po travi. Ampak vrane so nazaj.«

»Hm, res sem jih videla,« sem se strinjala.

»Ne maram vran« je z globokim glasom zagodrnjala, kot bi zagrgralo v sodu ter odločno in ostro s pogledom ustrelila proti koncu travnika.

»Res jih ne maram« je dodala in se pri tem malce naščeperila in napela.

Nasmehnila sem se :«Vem, prav je tako,« in jo potrepljala.

Sedeli sva, gledali naokoli in vlaga dopoldanskega dežja je pričela počasi lesti skozi kavbojke.

Čas bo, da se premaknem.

Vedela je.

»Zakaj se ne igrava?« je napičila ušesa?

»Z žogo?«

»Ja, tam v dolini je. Grem ponjo! A greva? Pojdiva!« je skočila v zrak in pri tem napela vsako svojo mišico, kot da se bo v naslednjem trenutku z mesta katapultirala v orbito.

Vstala sem :« Prav Pošast. Greva se žogat.«

Odneslo jo je tja, kjer je ležala žoga. Na poti je brezkompromisno in temeljito zorala pisano preprogo pomladanskih svetlic ter dramatično zaplužila v blatno njivo v dolini.

»Našla sem jo!« je zavreščala, da je šlo skozi ušesa.

In sva šli.

Žogat se.
Ker po vsakem sila globokem in modrem pogovoru pač paše bit malo otročji.

 

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s