O deklicah, puncah in ženskah..in enem prstanu

I have my little moments for the soul. Včasih, ko mi čas dopušča sedem za kuhinjsko mizo, zaviham rokave in umažem prste s poljubno diy afnarijo. Včasih je to izdelovanje nakita. Sama ga zelo zelo redko nosim, ga pa s toliko večjim veseljem podarim kakšni hvaležni dami, ki se z njim ponosno okiti.

Da se mi inkarniran navdih ne valja po predalih – to bi bilo namreč grdo in nespoštljivo do moje duše, skoraj vse kar naredim, podarim.

Pa sva s prijateljico, ki je pred časom »naročila« prstan (ta je romal naprej kot darilo) premlevali ali je bil tehnično primerno izdelan, da bi v groben svetu realnosti ostal cel. Saj veste, z rokami delamo, tipkamo, mahamo okoli, se rokujemo in počnemo vse sorte.

»res si dobro naredila,« pravi.

»ja, sem se potrudila, da bi hudič ostal na mestu« sem odvrnila. Ni večjega razočaranja, ko narediš nekaj očesu prijaznega, a to ob (predvideni) uporabi razpade.

»sam, sej veš, da se v resnici z rokami ne dela, a ne? Prava dama ne maha z rokami in zelo na rahlo tipka,« je špiknila.

»well, sem ga naredila tudi za tiste, ki rijemo z rokami po zemlji in kdaj kako vrečko špecerije odvlečemo iz trgovine, ker se mi rahlo dozdeva, da bi tudi me, malo manj prefinjene lahko nosile afnast nakit, ko se nam zazdi.«

»veš kaj, tole si pa rekla čisto v duhu jutrišnjega dne,« se je glasil odgovor.

Pa sem malce kasneje razmišljala. I do that. Alot.

Khm..

Eniuej..

Ker je jutri Dan žena (in ker mi čas dopušča), se me je (samo malo) mogoče polotilo praznično-kontemplativno vzdušje – izpljunila ga bom prav tu.

Veliko gledam ženske. Kako se obnašajo, kako se oblačijo, kako govorijo in kašen odnos imajo do okolice. Kako objemajo svoje otroke, kako se pogovarjajo s svojimi moškimi in kako strmijo v svoje telefone (ok, jaz tudi, sicer mi to morda sploh ne bi bilo zanimivo). Morda jih gledam zato, ker imam hčerko, morda zato, ker sem samo hudičevo radovedno bitje.

Deklice so čarobne. Imajo brezmejno domišljijo, lumpaste ideje, spretne so kot opice, pozorne kot majhni radovedni psi, modre kot sove in zvite kot lisice.

Če jim pustimo, da so to kar so, da zadihajo s polnimi pljuči in se ne bodejo s tem ali bodo hlače strgane, roke blatne, besede in misli pa »deklicam primerne«, so kot mlade mačke- divje in hkrati tako zelo očarljive, da bi jih lahko gledal in užival v njihovi družbi, dokler jih ne premaga spanec po noro napornem dnevu polnem avantur in raziskovanj.

Iz teka po travniku so čez dan naredile epsko avanturo. Iz izdelovanja papirnatih rož – res so malo krive in pomečkane, pa umetniško izkušnjo de Luxe. Iz pogovora s fantom je nastal besedni dvoboj enormnih razsežnosti in vprašanja, ki jih postavljajo vas bodo prisilila, da boste temeljito premislili o tem, kako sami gledate na svet.

Če jih boste znali videti.

In poslušati.

Deklice namreč.

Deklice bi odrasle v čudovite in čarobne ženske, ki bi razumele moške. Ki bi jim znale odpuščati in bi jih vedno znova znale skriti v topel objem, v katerem bi vse sranje tega sveta izginilo. Vsaj za nekaj trenutkov. A to je popolnoma dovolj.

In v ženske ki bi znale reči ne, ko bi bilo dovolj ali jim kaj ne bi bilo všeč.

V ženske, ki bi svojim otrokom dale duhovno širino.

Ženske, ki bi bile seksi in očarljive kljub razmršenim lasem in umazanim licem

Ženske, ki bi vedela kaj želijo in kako to uresničiti

Ženske, ki se bodo drznile poizkusiti nove reči in

Ženske, ki ne bodo stvari delale po moško, ampak po svoje, a prav tako dobro.

A ne.

Ne odrastejo.

Nekje vmes se zlomijo, ko poslušajo »da to ni za punce« , ali »da se to za punce ne spodobi«, ali »zakaj si tako fantovska«,

groba,

štorasta,

zakaj si tak kramp,

možača,

zakaj nisi kot ona, ona je prava dama

to se za punco ne spodobi,

to ni lepo za punco,…

ne skači po lužah,

ne vpij,

ne plezaj po drevesu,

pusti hrošče in deževnike,

nariši raje punčko, ne dinozavra,

ne ravsaj se s psom,

to ni knjiga za punce,

to ni film za punce,

punce ne vozijo motorja,

punce ne marajo avtomobilov,

in dekle bo zlomljeno.

Trudila se bo, da bo bolj damska, čeprav to ni. Trudila se bo, da ne bo preveč štorasta, groba in bo vsaj na ven zakrila, da je najbolj srečna, ko teče skozi blaten gozd. Da ima pogosto črno za nohti, ker je presajala rože. Popravljala verigo na kolesu. Ali da rada kvačka, čeprav to sploh ni »in«.

Morda se bo nekoč, ko bo starejša našla, ko ji bo vsega dovolj, Ko bo preveč izčrpana da bi se še trudila da »bi bila prava dama«, čeprav ji to ni pisano na kožo, ali popolna mama, čeprav jo otroci spravljajo ob živce,..morda se bo nekoč našla, ko bo ugotovila, da je vseeno, če nima pravega tona glasu, če njeni lasje niso prave barve in je še vedno preveč štorasta, nedamska, preveč občutljiva, preveč joka…joka premalo..

Pa vendar, mar ne bi bilo čudovito, če bi deklicam pustili, da so to kar so?

Da bi odrastle v tiste čudovite ženske,..

..ki bi moškim pustile biti moški in sebi biti ženske.

Advertisements

En komentar Dodaj komentar

  1. kupbarvnihpik pravi:

    mmm
    pozno, ampak bolje kot nikoli….
    Sem malce kliknil na svojo stran in val radovednosti me je prinesel sem in …
    V tej sivini vsakodnevnika sem malce obsedel in spoznal, da so še sorodne duše tam zunaj…. Tiste, ki razlivajo barve in se ne sprašujejo, koga bodo poprskale. Kot, da bi opisovala mojo hči. Ravno zdaj. Tu. Bravo.
    Trikrat hura za mačke.
    Bodi lepo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s