O tem, zakaj vstanem tako zgodaj

Hecno je kaj vse človek ugotovi in privleče na dan ob nehanumanih  urah. Ob prvi jutranji kavi in pernati žurki za ozadje.

Pasji pošasti se sleherno jutro potrudita, da se moja malenkost postelje skobaca najkasneje ob šestih zjutraj – mnogo prej, če se le da, ker jutra ni za zamudit tudi če gre zgolj za preverjanje kateri hudič si je v temi noči drznil premaširat njun vrt. Ko zatajita, je to seveda med delovnim tednom in šolskim letom, da zmanjka časa za mrmranje v blazino in debato o tem, kaj je kdo sanjal.

Eniuej..sem sedela na balkonu in zaspano sestavljala epilog preteklega dne in večera ter hkrati premlevala eno od tistih idej, ki so v zadnjih nekaj letih malce prepogosto končale v čakalnici – nekaj zaradi opravkov, nekaj zaradi rahle časovne stiske, but mostly zaradi pomanjkanja energije.

Quite nasty it is, ko kljub času, ki ga imaš na razpolago, iz sebe ne prav ničesar, za kar bi z veseljem rekel, Jes, I did it. It was me.

Potem se žreš. Ker si včasih znal, zmogel in tudi naredil, nato pa sta  vse, česar si želiš, le mir in čas, da se ponovno sestaviš, za silo napolniš in ugasneš možgane.

Si ok?

Nič več ne delaš..

Sem ok, samo malo me čas baše.

Yet it is not the time that I lack.

In se žreš še malo bolj, ker bi, pa ne gre.

Potem neko jutro ob petindvanajst sediš na balkonu, pestvaš skodelico kave ( in delaš analizo prejšnjega dne) in ugotoviš, da ni prav nič čudno, če ti zmanjka energije, kajti ne vlagaš je samo v otroka, dom, službo, in če si si navlekel še kakega štiri,šest, osem,vstavi po želji- nožnega kolega ali kolegico, tudi vanj, pač pa tudi v cel kup stvari, ki bi jih v resnici moral brezpogojno odrinit na stran.

Recimo skrbi zakaj nič več ne delaš.

Kdaj boš spet lahko.

Zakaj o tem sploh razmišljaš?

In kaj hudiča je narobe s teboj.
And then, če imaš res, res srečo in je sonce ob petih zjutraj skrito za ravno pravšnjim oblakom in je ptičjega dretja pravo mero in je kava ravno pravšnja…

Čisto malo razpadeš.

Priznaš, da  te nervira, ker ti je vseeno, kam boš letos šel na »na morje«.

In da je res vseen drek, če so drobtine na pultu pol ure dlje kot se spodobi. Če krožniki še niso zloženi v omaro prav to minuto. Da je vseeno kaj pravi soseda. Da ne, nismo dovolj stari, da nam ni treba bit več kičasti. Da ni pomembno kdo bo ocenil, da si skrajno neresen, ker se ti fučka, ker zavore na avtu malo škripajo, ko voziš vzvratno..

Ostaneš pri miru.

Dolgo časa.

Poslušaš….

Če poslušaš dovolj dolgo, se lahko zopet slišiš.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s