Mikroedicija je bila v prvih treh mesecih kuhana in pečena v culi. Ker je bilo tako več miru in ker je imela Jorz Truli hkrati tudi proste roke in neoviran radij in teren sprehajanja. Psi, mama in dete hvaležni za culo. Ker je praktična, se brez težav stlači v ruzak, se opere v pralnem stroju in ker se otroški hrbtenica in kolčni sklepi v njej pravilno razvijajo.
Dete še danes rada vtaknem v culo. Kompaktno, ne več raztegljivo, pa tudi drugače umetelno zavozlano – a kljub temu culo. Bombica ima dobroh 11 kilogramov in moje roke je ne zmorejo nositi več kot 15 minut preden se posušijo in odpadejo.
Danes sva tako šibali v bližnjo vukojebinško trgovino v katero z našim megalomanskim offroadarskim vozičkom ne moremo, ker je pač premajhna.
In, out in nazaj domov pelat psa na sprehod. Prav tako v culi.
In prav fletno je, ko naju na cesti ljudje čukasto gledajo in moja ušesa ujamejo nekaj o čefurkah in njihovih otrocih v culah.
Penny for my thoughts?
Čas moto slaonov, ki bodo postregli z novostmi prihodnje sezone je tud. Tokijiski salon, znan predvsem po tem, da je na njem med serijskimi modeli prihodnje sezone mogoče videti tudi pravo poplavo študij, konceptov in vseh sort zadev »to be«, je za nami. Čakamo Eicmo v Milanu.
No, čakajo. read more…
- Da ne bi kdo slučajno falil bistva – pravljice je konec in sedaj boste videli kaj so muke peklenske?
Ah, seveda. Olajšanje? V bistvu mi je ža, da nisem objavila vseh tistih globokoumnih tekstov nelektoriranih. Ob njih bralci ne bi rabili nobenega solzavega poslednjega uvodnika.
Jorz Truli je pred dnevi usposobila naročno tipkalnico – da je lahko produktivna v vseh kotih brloga (in izven njega) in zaradi odsotnosti motečih spletnih aplikacij tudi bolj produktivna (zadevščina namenoma ni prikuplana na www). Ker se s povečano količino produktivnosti Mikroedocija ni strinjala, sedaj v USB arhivčku ždijo 4 napol spisani blogerski teksti in nekaj fotografij (Z nekaj trme sem službene tipkarije kljub tečaknju vseeno spravila skozi tako kot zastavljeno.)
Eniuej, ..Šef je odbrnel v Trišvicarskenekinevemkje, midve pa se danes odpravljava v šoping – po kombinezionček, da bo dete lahko v mrazu in vetru kobacalo in se valilo po travi skupaj z Malim in Novim Psom. Tega gremo ugrabit v nedeljo. Predvidevam, da bo Mali Pes navdušen nad družbo – pred nekaj dnevi si je na sprehodu našla mlado mačko in se odločila, da jo posvoji. Ker se za psa njenega kova, pač ne spodobi biti sam med ljudmi. Ker so čudni in ni higienično. Iz grmovja je tako nekje sredi ničesar privlekla pubertetniško mače, ki se je nato odločilo, da je precej lačno in gre z nami domov. Po 20ih minutah maširanja v tropu se je sredi vasi, kljub očitnim simpatijam, ki sta jih napletli z Malim Psom odločila, da mimoidoča teta s svežim mlekom v kanglici diši bolj obetajoče in šla za njo. Pes ostal razočaran in z dolgim nosom brez mačka.
Včeraj smo lovili sonce v štajerski prestolnici (majkemi, da je še bolj enosmerna kot Trst), grizli štajersko travo ob nekih stopnicah ne nek hrib, veliko spali in v zadnjih dveh dneh noro veliko klepetali. No, ..odrasli smo bili bolj tiho in poslušali kaj ima za povedat podmladek.
Sicer pa, ali ni hecno kako se na pomembne datume spomnim teden dni prej in nato par dni po tem, ko so mimo, nikoli pa ko so tu? Šefu kjub temu enega :* čeprav vem, da se po resnih moških njegove sorte ne sme slinit javno.


















