Kopa kopa

Vrooooče.

Norton Comando transformer

Ker je pač že vse v znaku transformerjev..še tole. 

Ose saks

Le katera je rekla, da je ne porodniški dolgčas?

Mi smo danes dan začeli z begom pred pobesnelimi osami. Tem je namreč na poti do punkta za lulanje prav nemarno potacal bivališče Mali Pes – pa sva malo šibali za vogal. Rezultat je rahlo popikan in nato pol dneva skisan Mali Pes in cela koža Jorz Truli.

Zelo Veliki Pes, zavit v svoj neprebojni kožuh, je bil nad vajo navdušen – prepričan je namreč bil, da tko mal letamo okoli, ker je to pač fajn.

Eniuej – danes nam je v Mikroedicijo uspelo stlačit par (as in točno dve in nič več) žličk korenčka. Preostanek smo ga namazali, napljuvali in naslinil po sebi, stolčku in mami. Ampak važno, da sva se imeli fajn in se med pacanjem smejali ena drugi.

Aja, pa  Šef je kupil fitnes center  in je fajn.

Nostalgija …(nevemkerič že)

Sem jo našla…Srečo na vrvici namreč. No, ne tisto čist tapravo, amapk vseeno v izvedbi Belih Vran in z odlomkom iz filma. Ki je zakon bajduej.

p.s.: Malemu Psu je neznansko vroče in se je zavlekel med liste Quellinega kataloga jesen/zima..sicer bi kimal.

Nekaj kvalitetnega žaganja

Mame včasih, ko same skačejo po opravkih, v avtu navijejo muziko naglas

Polovica Slovenje zakupila levi pas

..na avtocesti namreč. Taisti, ki je sicer namenjen prehitevanju…zato si Jorz Truli dovoli mimo pičit po desni. Bite me!

Delim preblisk

Današnji športni dan v Brežicah sem okrancljala s sila pametno globokoumnostjo, da so stacionarni radarji na avtomobilskih in hitrih cestah popolna bedarija. Slednje sem pogruntala na osnovi dejstva, da bi bila omejevanje in nadzor hitrosti prometa morda bolj dobrodošla v mestnih središčih ali recimo…hm….long shot ampak ajde – šol in vrtcev? ..in da bi lahko prav tam prekrškarjem več zakasirali.

Ergo….wtf je z radarji na avtocesti?

Kopanje je..

..megadabest

Afna II

Naše dete ima talent za posebne efekte.

Domači Update

Precej hecno je kako človek, ki sicer bolj kot ne zavrača nakupovalne podvige – malo zaradi večne luknje v žepu (ali pa se vsaj še nisem otresla filinga, ki jo spremlja) malo zaradi odpora do gneče v nakupovalnih centrih, pa frfotanja in kokodajsanja najstnic po slednjih – z velikim veseljem odroma v šoping, ko je in question nakup nečesa popolnoma nepotrebnega za …nekoga, ki mu ne more bit manj mar za to kar bo kupljeno. Recimo Mikroedicijo ali Malega Psa.

In k smo že pri Mikroediciji – danes je dobila drugo pikico, al kako se že na un bebavo kičast mamast način pove, da je bil otrok cepljen. Skratka – Mikroedicija ne šljivi igle. Je očitno manj moteča kot natikanje ozkega puloverja čez glavo in tlačenje rok v tesne rokave. Zaenkrat tudi ne šljivi dejstva, da bi morala imet rahle simptome gripe, povišano telesno temperaturo in bit tečna (ampak je to takrat, ko se zazdi njej). Tudi prav. Je ne bomo silili.

Eniuej – čeprav se MM tudi pri nakupovanju krame namenjene Mikroediciji bolj ali manj zgledno drži na vajetih ter kupuje zgolj zadevščine za katere meni, da so nujne (in ne, sem ne sodijo une mega kjutane rozaste štumfke s puhkom in volančki in vsemi možnimi odvečnimi jebicami) se je po analizi detetovega obnašanja odločila kupit še nekaj fukic (pardon), ki naj bi stimulirale detetovo miganje. Slednje bo besedah zdravnice sicer glede na stanje pamža niti ni nujno potrebno, a ker je priden pamž, utrujen pamž – sem v spletni trgovini z največjim veseljem nekajkrat kliknila »dodaj v košarico« . Kaznovana bom s poldrugim stotom evrov in resnično se ne spomnim kdaj sem toliko denarja v enem zalogaju porabila zase.

Morda danes,..a mikrovalovna pečica in telefon hardly kvalificirata kot »nekaj zame«, ker sodita v kategoriji v kateri se znajdejo tudi raznorazni blenderji, sesalniki, predpasniki in podobna jajca.

Enihu – danes smo Mikroedicijo tudi vtaknili v stajico. Zapor. Recimo. Zadevščino smo dobili podarjeno ob nakupu avtomobilskega sedežka in je niti nisem imela namena uporabiti, pa smo jo po nasvetu pediatrinje vseeno aktivirali. Za probo. Z nekaj zadržki in ob dejstvu, da bomo Pamža iz nje potegnili nemudoma, ko se z Zaporom ne bo strinjala.

A dete je zadovoljno brnečalo med igračami in povštri ter si v usta tlačilo vse kar so dosegle ročice. Osebno mi je popolnoma vseeno kje v stanovanju dete bivakira, saj mi nikjer ni v napoto, je pa res, da ji sedaj Mali Pes ne bo več kradel žvečk.

In mimogrede – tale otroška navlaka se širi in leze v vse kote.