Pogovor

Ko govorim maham z rokami, preklinjam, zavijam oči, zraven javkam, stokam in cvilim, da bi bil učinek besed večji in moja jeza, strah, veselje, navdušenje ali nestrinjanje bolj jasno razvidni. Ko poslušam, si še preden je povedano do konca izrečeno, sproti ustvajam mnenje, postavljam vprašanja in štrikam svoje teorije, poleg pa krivim usta, mežikam, zmajujem z glavo ter se praskam za ušesi in po nosu.

O točno začrtanem mnenju

Svoje mnenje o mnenju gospe je babica skoraj zagotovo vedno predala tudi moji mami v upanju, da bo moja mama nazaj sporočila mnenje o mnenju o mnenju gospe….mislim, najbrž ga je sporočila, za ziher pa ne vem, …

O tem kdo bo odločal o čem

Eno imam za pripomnit na račun aktualne tematike – resnično se trudim, da spoštujem prepričanje, ki ga izbere posameznik. Vključno s prepričanjem, da bi morali splav prepovedati – a le pod pogojem, da je to prepričanje osnovano na polnem zavedanju, da v času, ko veliko staršev nima finančnih in emocionalnih resursov za vzgojo zdravega otroka,…

Motivacija in šolski nesmisli

O tem, kako slabo pripravljen material uničuje motivacijo za učenje in dela večjo škodo, kot če bi mulce pustili, da mesec in pol berejo stripe ali rijejo po blatu. I have a bone to pick with…somebody..Ker sem vzorna mama vsak teden vložim nezanemarljivo količino (samo)motivacije v to, da otrok opravi večino (če ne že vseh)…

Zeleno, zeleno

Hecno je, kako blagodejno vpliva sveža spomladansko zelena na dušo. Prvomajske počitnice so bile v duhu potepanja med komarji in izviri Ljubljanice.

Ljubljana

Ko se po odpraviš vandrat po Metropoli. Brez cilja.

Stožice

“Kaj maš ti s temi Stožicami?”
“Nič, samo fajn poligon za trening so.”

O tem koliko sem dolžna sama sebi in zakaj

Danes sem se odločila, da v resnici nisem nikomur toliko dolžna kot sama sebi. Da ne bom nikomur mogla dati čisto ničesar, če ne bom poslušala same sebe. A si želim. Veliko in pogosto. Vsak dan, do konca življenja. Želim biti v oporo, skrbeti za drobnarije. Zlagat nogavice, kuhat kosilo, iskat izgubljene zvezke, držat za…

2017

Čas za bilance, epiloge, sinteze in ostale, njim podobne zadevščine. Letošnje leto sem se veliko učila. Naučila sem se mnogo več, kot to, kar vsebuje spodnji seznam, but still – these are the most important thing I learned. Občutki praznine, depresija, napadi panike in ostale novodobne psiho-pošasti niso zlobne – pred njimi ni potrebno bežati….

O permisivni vzgoji, vrednotenju oseb in kdo sploh je oseba?

En hudič se zgodi, ko tu pa tam ob kavi v lokalu povlečem na ušesa, kaj se debatira za sosednjo mizo. I do that. Priznam. Vem, da to počnete tudi vi, zato se ob priznanju ne bom počutila prav nič krive. Lahko pa vam zagotovim, da že dolgo ne obsojam več povedanega. It does make…

O tem zakaj ne bom nehala jokat, če me bo bolelo…

Seveda mi ni dalo miru. Res, toliko govora o zatiranih deklicah, da pozabljamo na dečke.  Na repliko »Kaj pa dečki?« sem sicer odgovorila, da o dečkih res iz srca in z vsem razumevanjem lahko piše le mama dečka. Saj veste. Tista ki svojega fantiča res razume, čuti in vidi v dno duše. Samo takšna bo…