O Evropejcih, Japoncih, Kitajcih in podobnih jajcih

S Šefom sva oni večer konzumirala… »pitstop SE«, ki nastane ob zaključku dneva. Sedela na najvišji stopnici pred vhodnimi vrat in nadzorovala obhode novonaseljene sosedova kobile, ki je merila metre nove ograde. MM je z levo roko za ušesom čohala Malega Psa  in potiho in naskrivaj kovala službene načrte za prihajajoči teden.
Testi, snemanja, fotkanja, logistika, tapkanja…kdaj, kam in kako.

Ker je bil pretekli teden dolg in za MM tudi prilično uspešen, sem se pustila zapeljati na stranpot, pa sva pričela žvečit neko izjavo, ki je pretekli teden padla med službeno kavo pri enem od uvoznikov motornih koles.

Em, not entirely true.
V resnici je z besedami opletala pretežno MM, Šef je samo enozložno odgovarjal na moja vprašanja. Pa tudi sicer je šlo bolj za monolog, ker so bila vprašanja postavljena bolj za preverjanje, če je moje poznavanje trenutnega stanja pravilno.
I do (miss)use him this way in prav dobro se znajde v tej vlogi. Šef namreč.

Skratka – ob sila strokovno podkovani strokovni analizi sva se strokovno odločila (ker sva pač strokovnjaka), da tudi v prihodnji sezoni ostajava na motorjih evropskega porekla, ker je bera med azijskimi, predvsem pa japonskimi proizvajalci meglena.

Tuji testi in domači preizkusi so pokazali:
V razredu supersport sta najboljša izdelka sezone prišla iz rok BMW-ja in Aprilie (S1000RR in RSV4).
V razredu potovalni enduro sta najboljša izdelka sezone iz hiše BMW in Ducati (R1200GS in MTS 1200).
Med malčki je nesporni vladar KTM-ov Duke 125.
Med »goliči« so že nekaj let zares kvalitetni in edini pravi skoraj pretežno le evropski nakedi  – Japonce je doslej reševala le sorazmerna cenovna ugodnost in prijaznost do uporabnika. Prav ta pa v resnici, po pravi etiki motociklizma (in če pustimo začetnike ob strani, ker  v resnici še niso pravi motoristi), ne bi smela biti cenjena – pussy bike je pač pussy-bike.

Celo v razredu pravih »blatarjev« – kros in enduro, je bila po odpravi poporodnih težav prehvaljena Aprilia RXV (in izpeljanke), ampak pustimo ta segment raje Muhi, ki je mojster za te sorte zadeve.

Čeprav se vročica pred pihajočimi jesenskimi saloni šele počasi pričenja in na plan prihajajo šele prve napovedi (in »pobegle« fotografije) novih modelov, ki so vsako leto praviloma pretežno dolgočasne, saj proizvajalci najslajše pač hranijo za konec…se tudi v 2012 s strani azijskih proizvajalcev očitno obeta bore malo. Ali pač mnogo mnogo manj, kot smo bili tega vajeni v preteklosti, ko smo ob predstavitvi novih modelov iz dežele vzhajajočega sonca padali na rit in o njih sanjali mokre sanje vse tja do sredine poletja.

Ali pač.

Morda je bila najin večerni »monolog« pač samo nekakšna bizarna alternativa obšanskovski debati.

p.s: Ob sejanju modrosti sva ugotovila, da imajo v svoji paketi nakedov boljšega od Japoncev celo Kitajci. Benelli je namreč njihov. In 899 tudi.